New Beginning, new story

A first of many, at least I would like to think of that like that. I like to write stories so I decided to publish one for my first post. It  has been written in slovene though. I wrote it few days ago for my faculty project but I thought is worth posting. Hope you like it. The title in slovene language is Poslednji strel, which means the last shot.


POSLEDNJI STREL


Ura je odbila pet zjutraj. Alarm nikakor ni nehal ponehati. Po hiši so zveneli zvoki škripanja in pokanja lesa. Skozi odprto okno sem zaslišal zvoke hup avtomobilov in hitro bližajočega se vlaka. Kot da bi se celo vesolje zarotilo proti meni. Ni se mi dalo vstati. Hotel sem še malo poležati preden bi nastopil še en vsakdanji dan v službi. Sonce je počasi vzhajalo v svojih toplih barvah in razsvetlilo sobo. Tedaj se je oglasil odzivnik. Vedel sem, da je bilo preveč dobro, da bi bilo res.



Z težavo sem se usedel na rob postelje, si pomel oči in se spraševal kaj je meni tega treba. Vsega sem imel dovolj. Vsak dan iste stvari, vsak dan grozote, kri in situacije, ki jih ljudje normalno ne vidijo. In nobenega, ki bi me poslušal, mi pomagal čez tegobe. A vse to vzameš zakup.  Narahlo sem se odrinil od postelje in se napotil proti kopalnici. Ni trajalo pet minut, ko sem bil že oblečen in pripravljen na pot. Odšel sem v garažo, odklenil avto, a stara kripa se nikakor ni hotela vžgati. Bil bi že čas, da si kupim novega. Nisem imel druge izbire, kot da sem se odpravil peš. Po parih minutah sem se spomnil, da sem doma pozabil kovček.



Prišel sem do hiše, ko sem opazil, da so vrata odprta, prav tako garaža. Vstopil sem v hišo misleč, da so mi vlomili. Pri sebi sem že imel pripravljen telefon, iz veže sem vzel kij. Toda, ko sem videl, da televizija gori še od včeraj zvečer in da so vse stvari na svojem mestu, sem uvidel kako raztresen sem bil zadnje dni. Skozi kotiček očesa sem ujel jutranje novice, nič novega ni bilo omenjenega. Dokler ni voditeljica začela govoriti o skrivnostnem ostrostrelcu. Na plan so prišle nove informacije o uboju več kot dvajsetih ljudi. Napovedani so bili novi pokoli. Ob tem me je zmrazilo. Ena sekunda in ni te več. Kako malo je vredno človeško življenje.



Ugasnil sem televizijo, vzel kovček in tokrat pazljivo zaklenil hišo. Že sem hodil po pločniku, ko se mi je skozi glavo podila le ena misel. O ostrostrelcu. Bil je pedanten, pronicljiv in narcisoiden. Za sabo ni puščal sledi, bil je profesionalec, morda celo bivši vojak ali policist specialne enote. Nikakor ga ni bilo mogoče ujeti. Mediji so novico še bolj napihnili. Med ljudmi je zavladala panika. Ni bilo več zaupanja. Morilec bi lahko bil kdorkoli izmed nas. Vsak bi lahko imel motiv, a le malo ljudi ima pogum.



Na pol poti sem se odločil, da bom naredil bližnjico po sosednjem parku. Pot bi se mi s tem skrajšala za dvajset minut. Ko sem tako mirno, z enakomernimi koraki hodil skozi park sem videl mlade družine z ljubljenčki, mamice z vozički in majhne otroke. Ni manjkalo niti mladine in tekačev. Tako je bilo vsako sobotno jutro. Za nekatere popoln dan za razvajanje in rekreacijo. Toda prav vsak od njih je bil idealna tarča. Niso se zavedali kaj jim preti. Tako kot se tega niso zavedale žrtve četrtkovega pokola. Prizor mi še vedno ni ušel iz glave. Bil sem tam, a sem smrti ušel. Ne vem, zakaj.



Spomnim se kot, da bi se zgodilo danes. Bilo je sončno jutro. Imel sem prost dan, zato sem se odločil, da grem teči v park.  Pred mano kopica ljudi mladih obrazov, turisti, mamice, otroci. Bil je normalen pomladni dan. Ustavil sem se, da bi zajel sapo, ko sem zaslišal strel. Pred menoj je na tla padla mlada ženska dvajsetih let. Strel v čelo. In zatem še en strel, še en in še en in še en…streljanju kar ni bilo konca. V parku je zavladal kaos. Nikjer nisi bil varen. Ljudje so kričali in tekli vse povprek. Jaz pa sem samo zmrznil. V svoji karieri sem videl že veliko mrtvih ljudi, toda videti okrvavljena trupla mladine, otrok, dojenčkov in njihovih mamic. To me je preprosto šokiralo. Odjeknil je še zadnji strel. Mislil sem, da je po meni, a pol metra stran od mene se je zgrudila tekačica. Prav tako strel v glavo.



Vse od takrat se sprašujem, zakaj me ni ustrelil. Imel me je na muhi.  Kaj se mu je pletlo po glavi? Ali sem imel preprosto srečo. Tako zamišljen sem hodil skozi park, gledal kako vsi nadaljujejo življenje, kot da se ni zgodilo nič. Kot da ni na prostosti morilec, ki preti za njihovimi življenji. Nisem si mogel kaj, da se ne bi oziral za morebitnimi znaki novega napada. Bil sem skorajda paranoičen. Tedaj je zazvonil moj telefon. Zdrznil sem se. Pogledal sem na uro in se oglasil na telefon. Bil sem pozen. Vedel sem, da bo šef jezen. Toda bilo je ravno nasprotno. Vprašal me je kje sem in ko se mu dejal, da sem na poti skozi park, mi je z zaskrbljenim glasom sporočil to kar sem že ves čas slutil. Tu je. Zopet on.



Končal sem pogovor in se na hitro ozrl po sosednjih stavbah. Ocenil, sem katera je najvišja in gledal za vsakršni odsev ali odprto okno. Nikjer niti duha ne sluha o njem. A v isti sapi je sonce posijalo in videl sem kratek blisk. Našel sem ga. Odpravil sem se v nasprotno smer. Skrbno sem izbral ravno pravšnje visoko stavbo. Hitel sem, saj sem vedel, da ni veliko časa. Ostrostrelec je napovedal nov pokol ravno na isti čas zadnjega streljanja. Imel sem le deset minut. Hitro sem stekel do stavbe in varnostnikom pokazal značko ter nakazal situacijo. Stekel sem po stopnicah in že sem bil v 15. nadstropju. Glavo sem imel prazno, nisem mogel razmišljati. Moral sem biti skoncentriran. Imel sem le še par minut. Osebje mi je pokazalo prazno pisarno. Iz kovčka sem zložil vso potrebno opremo. Potreboval sem le par sekund, da sem sestavil puško. Na lahno sem odprl okno in pristavil puško. Našel sem si udoben položaj in prislonil oko na lečo ter prst na petelina. Zajel sem globok dih in se poskušal umiriti. Videl sem ga. Ni me opazil. Ostala mi je le še ena minuta. Imel sem ga na muhi. Bil sem kot v transu. Sploh nisem čutil, da se je moj prst premaknil. Odjeknil je še zadnji strel in vsega je bilo konec. Morilec je bil mrtev. A skupaj z njim je bil mrtev tudi del mene. Z vsakim strelom se počutim bolj mrtev, bolj nečloveški. Postajam podoben njemu. Tudi sam sem morilec!


Comments

Post a Comment

Popular posts from this blog

Bounty Cake

Liebster Blog Award

Brownies